petek, 11. julij 2014

Ko ti nekdo ponudi priložnost, ne razmišljaj preveč, zgrabi jo!

Vedno sem bila bolj previdne narave, raje 5x premislila kot se vrgla v neko stvar, ki mi je bila tuja, ni v moji navadi in me jo je strah. Od bolj klavrnega praznovanja 25 rojstnega dneva, se je marsikaj spremenilo, mislim, da sem dejansko končno začela živeti in vzela stvari v svoje roke. Pred približno 3 meseci sem vam opisala moje prvo četrtletje, sedaj pa lahko rečem, da resno delam na temu, da se bom znebila odvečnih stvari, ki me samo morijo, preizkušam se na novih področjih in nekako kar mi je bilo prej pomembno, je šlo trenutno v ozadje - začasno ali za vedno? Le kdo bi vedel... 
Vir: http://www.aiennlatifi.com/2013/02/time-to-change.html
To, da delam v kuhinji, najbrž že veste, ne veste pa da sem do letošnjega leta to delo zavračala, saj se sama sebe ne štejem med gospodinjske tipe žensk, ki bi oboževale kuhanje in vse kar spada zravn. Ne vem točno zakaj, ampak mislim, da sva se s fantom nekaj skregala in mi je rekel, da je treba izkoristit vsako priložnost. Zaradi jeze sem se odločila, da grem delati in bo kar bo - nič v povezavi z njim, toda zaradi tega sem začela razmišljati širše. Dejansko se je obrnilo boljše kot bi si lahko mislila. Ne morem reči, da delo obožujem, ampak sem se nekaj novega naučila, zaslužila nekaj denarja poleg tega pa vsekakor ena izkušnja več in znam bolj cenit to delo. Če se ne bi takrat s fantom skregana, sem prepričana, da ne bi nikoli delala to delo, ker mi pač ni ravno všeč.
Vir: http://www.heatheronhertravels.com/gothenburg-basement-review-vide/; http://alphamom.com/parenting/baby/finding-a-babysitter/
Vendar to ni edino delo, ki sem ga letos sprejela. Ne morem reči, da sem ravno materinska in da obožujem otroke. Luštni so, to pa je tudi vse :) a nekako se mi je ponudila priložnost, da bi varvala dojenčico 2-3x tedensko. Sprva sem bila res v strahu, nisem vedela, kako bo, tudi gospo sem opomnila, da nimam nobenih izkušenj in da res ne vem, kako mi bo šlo, zato sva se dogovorili za poskusno uro. Na moje presenečenje mi je šlo se kar dobro, čeprav se sedaj vprašam, kaj bi pa lahko bilo tako grozno hudo narobe, če se niti plazi še ne :) sedaj opravljam to delo že 3 tedne in moram reči, da sem se kar navadla. Seveda pridejo dnevi, ko joče, ko ne vem kaj narediti, ko bi najraje obupala, ampak pridejo tudi dnevi, ko je pridna in grem z dela domov relativno spočita. Poleg plačila, sem videla, da sem dobila več moči v rokah in tudi noge so precej lepše, kljub temu, da se nič ne rekreiram. Sprehodi z vozičkom naredijo svoje :) imam srečo, da se rada vozi po makadamu, tako da grem po razgibanem terenu. Čeprav sem na začetku sama sebe precej preklinjala, kaj mi je tega treba, da hodim po takem terenu, ker sem bila res izmučena, sem sedaj že prišla toliko v formo, da sploh ni več problema :) tudi na progah, kjer me že peš izmučijo, z vozičkom ni večjega problema - torej kaj hočem lepšega, dobivam izkušnje, plačajo mi pa še skrbim za svoje telo :)



Vir: http://organizingmaven.com/declutter-your-space-declutter-your-life/
Poleg tega sem začela čistko na gmailu, facebooku in telefonu. Čeprav je bilo začeti precej težko, se malenkost boljše počutim, ko sem končno začela s tem in se mi ne samo kopičijo stvari, e-pošte, všečki, smsji, slike ipd.. Nadaljevala bom z zavihki, računalnikom, sobo in tako naprej.. ugotovila sem, da me čistke in pospravljanje osvobajajo in me kopičenje stvari, predmetov ipd res utruja, mori.  

Kar se pa tiče teka in tekaškega dnevnika je trenutno v ozadju, a mislim, da bom tudi za to našla čas, da bo spet aktualen. Pa tudi blog bi lahko malo posodobila in o čem novem pisala :) vsekakor se bolj posvečam stvarem, s katerimi sem odlašala in sem si jih nekje v notranjosti želela že zdavnej narediti. Počutje je zaenkrt super, kako bo naprej... upam, da še boljše! Se slišimo ;)

8 komentarjev:

  1. Čistke so fajn zadeva. In tudi precej uporabna. Najtežje se je itak spravit zraven, ampak na koncu je občutek res dober, tudi če traja dolgo, da prideš do konca.
    Varuška sem bila tudi jaz nekaj časa, samo nikoli nisem pazila tako majhnega otroka. So pa tako in tako prednosti in slabosti pri vsaki starosti - na primer razvajenost. Ampak se navadiš. Je pa fajn, ko zraven narediš še nekaj zase. Tek bo pa tudi že še prišel - ne more biti ves čas vse, včasih rabiš tudi malo pavze ;)

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hehe dejansko se povsem strinjam s teboj z vsem napisanim :)

      Izbriši
  2. Uuu, pridna. Vsaka slaba stvar je za nekaj dobra ( ali pa se v tej slabi stvari skriva večja slika)... Varuška bi tudi jaz bila. Se mi zdi to eno tako fino delo. Sploh ker imam rada otroke.
    Čistke pa imam tudi jaz rada. Čeprav vedno zelo dolgo trajajo... To me edino muči.. Čestitam za nove izzive in še veliko uspehov naprej...

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Dejansko se je res v zadnjem času pokazalo, da je vsaka slaba stvar za nekaj dobra, čeprav včasih to niti ne takoj opazim :) in mi je prav zanimivo, kako prej nisem niti opazila majhne otroke, sedaj pa jih budno spremljam :))
      Drugače pa hvala, saj imam precej vzponov in padcev, a zgleda da tako mora bit :)

      Izbriši
  3. Kapo dol, pomočnica v kuhinji in še varuška, ufffff, pridna totalno! (ne vem če se še vedno ukvarjaš s tem, ampak nima veze, da je starejši zapis tole, je dejstvo, da si oboje poskusila, čeprav si sprva mislila, da ti ni pisano na kožo)...

    Če sem čisto iskrena, imam npr. jaz ful problem se lotiti nekaj, pri čemer nimam izkušenj, me je tega strah ipd.. šele zadnje čase se malo bolj trudim...
    Te zelo občudujem: tvoj pogum in to, da si vseeno sprejela izziv! Evo, tega meni ZELO manjka!



    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Včeraj sem oddelala zadnji dan kot varuška, v kuhinji pa nisem že od poletja :)

      Te povsem razumem, kaj hočeš reči. Žal časi so takšni, da če se preveč vlečeš nazaj in nisi pogumen (zdrava mera), se ti ne obeta dobro. Še tako je malo priložnosti, zato je potrebno te izkoristiti pa čeprav v notrajnosti sebe vladajo vsemogoči občutki in strahovi ali bo to šlo skozi in se bom odrezala pri tem delu.

      Jaz sem zelo hvaležna bivšemu, ni mi dal hvalevredno zvezo, tako dal mi je precej življenjskega, me naučil širše gledati, tvegati in se ne vleči nazaj pri nepoznanih stvareh. On se drži tega, če ne tvegaš, ne profitiraš, včasih tudi ne uspe, vendar sčasoma dobiš tisto potrebno samozavest in pogum, da je lažje začeti nekaj novega nepoznanega ter sprejmeš neuspeh kot del življenja, ki ti da nov zagon, da se drugič bolj potrudiš. Še vedno mi je težko se nekaj novega lotiti, a vseeno bistveno lažje kot pred letom dni in z manj dvomi.

      Moj nasvet: dobro je imeti ob sebi osebo, ki te v takih trenutkih, ko te preganjajo različni strahovi in dvomi pomiri ter ti da vzpodbudo. Meni je tudi to precej pomagalo, čeprav v končni fazi itak moraš sam premagat strah. Ni enostavno, v meni so bile res grozne bitke in nisem niti spala, ampak kot ti enkrat uspe, je naslednjič malo lažje in sčasoma ugotoviš, da je to del življenja in vzameš ta strah pred nekaj novega kot pozitivni adrenalin.

      Izbriši
  4. Res je, imaš vsekakor prav in za to te res občudujem! Ne bi se mogla bolj strinjati- tveganje in to, da greš iz lastne cone udobja, je res nekaj grozljivega, ampak te zelo nagradi. Tudi, če ne uspe, si vsekakor nekaj pridobil- eno novo izkušnjo in spoznanje o sebi. Tudi to drži- dragoceno je imeti ob sebi nekoga, ki te podpira, moč pa moraš res navsezadnje najti v sebi.

    Moram priznati, da so mi take zgodbe, iskrena zaupanja ljudi, ki so se res počutili na dnu in so čutili negotovost, tako kot npr. tudi ti, resnično v navdih. In vsakič znova se zavem, da bom morala še več tvegati in biti še bolj pogumna, da vendarle nisem še poskusila vsega, kar bi lahko...Hvala za to!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Meni je bilo na začetku res grozljivo sploh, če si postavljen pred nepoznanim delom, ljudmi in se nesiguren vase... ampak sčasoma sem glede tega dobila samozavest, mi pa še manjka precej, da bi lahko rekla, da sem celotno kot oseba samozavestna in prepričana vase.

      Meni so tudi v navdih take zgodbe, ko pa se sam enkrat tako počutiš, potem osebe teh zgodb še toliko bolj razumeš in takrat so res prava motivacija. No, jaz odkar več tvegam in sem bolj spontana, sem doživela tudi marsikaj lepega in se predvsem odmaknila od nekaterih ljudi, ki so me samo izčrpavali in nič dali v zameno. Je težko, ker sem bila eno obdobje skorajda sama, ampak čez nekaj časa sem se navadila živet s tem in postala tudi bolj odprta ter tako nove ljudi pritegnila v svoje življenje. Se mi zdi, da delanje na sebi je eno izmed težjih stvari v življenju. To, da si priznaš, da imaš "napako", da to sprejmeš in jo odpraviš ali omiliš.

      Pa še ena stvar, ki sem se jo vedno bala in si nisem nikoli mislila, da bom to poskusila - vožnja z motorjem. Nov fant je motorist, jaz pa nikoli nisem šla na motor, ampak ker je to velik del njega, mi ni preostalo drugega kot it gor in se peljat. Rezultat: od anti motoristke postajam počasi čisto navdušena motoristka :))

      Tako, da kar pogumno ;) hvala pa tudi tebi, ker včeraj si bila pravi sonček zame*

      Izbriši