Razmišljanje o prvem četrtetju življenja

Pred več kot dvema mesecema sem praznovala svoj 25 rojstni dan, ki ga nisem preživela tako kot sem si zamislila. Bila sem bolna, ne ravno prešerne volje. Začela sem se razmišljati o dosedanjem življenje in se spraševala vse mogoče stvari. Najbolj me je prizadelo dejstvo, da je šlo zadnjih 4-5 let mimo kot bi mignil, a obenem se nimam s čim pohvaliti, da sem dosegla ali naredila v tem času. Kot bi ostala v 20 letu, vmes bi me zamrznili in se zbudila na 25 rojstni dan – kar boleč občutek, priznam. Diploma me čaka, sem brez službe, brez rednega dohodka. Zdi se mi, da nisem nič napredovala na osebnem in duhovnem področju. Krog prijateljev in znancev s katerimi se družim, se čedalje bolj oža, počnem stvari, ki me ne pretirano veselijo in ni napredka. V glavi imam ogromno ciljev, a nekako ostane le pri tem. Začela sem že precej raznih projektov, tudi v sklopu bloga, ki so se ostali nedokončani.

V zadnjem pol leta je šlo še dodatno precej stvari narobe. Imela sem tudi nesrečo, na srečo le z materialno škodo, a žal je to name vplivalo precej psihično. Vedela sem, da če ne bom nekaj ukrenila, se mi bo zmešalo. Nekako sem se zaposlila z delom doma, okoli hiše in je bilo lažje. Prvi teden niti ne, a sčasoma sem čedalje manj razmišljala o tem, čeprav sem bila dobra šele po kakšnem mesecu in pol. Vendar to ni bila edina stvar, ki je šla narobe. Dejansko vsakič, ko sem se malo dvignila, je prišlo nekaj slabega, kar me je potolklo in sem bila slabe volje, mogoče celo v rahli depresiji. Še vedno je bolj klavrno stanje, da ne govorim o tem, kako mi niha razpoloženje. Počutim se super, ko gre nekaj narobe, pa sem tako obupana kot da bo konec sveta. Danes se je zgodilo nekaj, lahko bi rekla tisti trenutek, ko sem se zavedla, da tako res ne bo šlo več in moram vzeti življenje v svoje roke. Ni enostavno začeti gradit prave temelje pri teh letih, ko imaš že nekako izoblikovan karakter in mišljenje, a pravijo, da le sam sebe lahko spremeniš, drugega ne moreš. Mogoče tudi zaradi tega, ker imam tako mišljenje, določene stvari vidim popačene in se sploh ne zavedam, da me imajo nekateri res radi in ne vidijo v meni človeka, ki bi povzročal same težave, ampak dobro punco.

Res si želim živeti tako kot si sama želim ali vsaj približno tako. Vem, da nikoli ne bo popolno, ampak če bom že počela samo nekaj stvari, ki me veselijo, bo tudi to vplivalo na boljše moje počutje. Vem, da bo potrebnega ogromnega truda, zato sem najbrž zavlačevala s tem toliko časa, ampak ko enkrat vidiš, da nimaš kaj izgubiti in vidiš, da to ni življenje, ki ga želiš živeti, je malo lažje. Težka bo se znebiti vse »navlake« v svojem življenju, se naučiti poslušati samo sebe ter se naučiti in spremeniti, kar si želim. 
Ko sem začela gledati razne motivacijske zgodbe, brati knjige o tem in ko vidiš, da nekdo zmore in mu je uspelo, si misliš, da lahko tudi tebi uspe. Po naravi sem bila vedno optimistka, zadnje leto se je to spremenilo v totalno pesimistko, sedaj pa mislim, da počasi stopam na realno pot in se zavedam, da brez truda, vztrajnosti in volje ne bo nič. Toda, ko vidiš, da nekdo res verjame vate (to sem spoznala šele danes), je lažje.. imaš vsaj upanje, da ti bo uspelo in če bo šlo kaj narobe, podporo, da spet ne obupaš.

Ne vem točno zakaj sem se odločila pisati javno o tem, ampak nekako sem čutila, da to moram narediti.