torek, 22. april 2014

7. tekaški trening


Po 14 dneh sem šla kooončno teči. Ozdravela sem v soboto, ampak ker je bilo vreme bolj kot ne deževno, sem šele danes šla teči. Ko sem se odpravljala od doma je rahlo deževalo, a je hitro prenehalo. Proti koncu treninga se je celo razjasnilo in je sonček prijetno sijal.
Vir: http://miramaliks.blogspot.com/
Prvi koraki so bili precej mučni in utrip se je kar hitro približal 175, ampak nekako sem se odločila, da bom vseeno odtekla 3km razdaljo, pa čeprav z res počasnim tempom. Pač vsak začetek je težak, ampak ni druge kot vztrajati. Počasi se daleč pride. Čeprav sem sedaj potrebovala rekordnih 25 minut, vem da čez kakšen mesec bo situacija že drugačna. Dobro je res, da je precej razgiban teren in se tudi po 300-400m vzpenjam in nato spuščam in spet vzpenjam, a vseeno. 
 
Povprečni srčni utrip se je gibal med 165 - 172 utripov na minuto, povprečna hitrost pa je bila le 7.19km/h. Proti koncu treninga sem hodila toliko časa, ker sem čutila, da moram, da se še malo razgibam in me zato tudi ne bodo bolele mišice.
Preden sem se odpravila na tek, je prišel poštar. Vprašal me je, kam grem tako oblečena in sem mu odvrnila, da grem teči in me celo pregleda in reče, pa saj ti ne rabiš teči. Hm...pa sem se vprašala, a res še vedno večina misli, da se je treba gibati le zaradi postave in teže, ne pa tudi zaradi drugih stvari. Saj je res, da tek pomaga pri oblikovanju postave, ampak tudi izboljšuje kondicijo, splošno počutje, mi daje čistejše misli, lažje razmišljam in nasploh sem bolj energična, kadar redno tečem. Sama mislim, da že zaradi teh učinkov se splača teči ali rekreirati, čeprav je kdaj težko, ni volje, ne motivacije, je slabo vreme ali kaj četrtega, kar gre narobe, a kljub temu v večini primerov predstavlja le izgovor :) 

sreda, 16. april 2014

Moja tekaška zgodovina


Žal sem še vedno bolna, tako da trenutno ni zapisov o tekaških treningih, zato sem se odločila, da bom opisala mojo dosedajno zgodovino tekaških podvigov in padcev.

Če se spomnim na šolske dni, so mi bolj ležale proge na daljše razdalje. Na 60m sem bila pri zadnjih, na 2400m (Cooper) pa med prvimi, vsaj kar se deklet tiče. V OŠ se nisem posebno rekreirala, edino kar smo se družili s prijatelji in igrali nogomet, košarko, odbojko ali kaj drugega. Takrat še ni bil računalnik tako aktualen in sem precej časa preživela zunaj :) Prvič sem začela teči poleti pred začetkom 3. letnika SŠ, saj sem hotela izboljšati rezultat na Cooper testu. Vem, da ga večina sošolk ni marala, a sama sem ga komaj čakala. Odtekla sem ga v času 12:09. Bila sem 2 od punc (našega razreda in paralelke) in izredno ponosna nase, saj me je premagala le sošolka, ki je trenirala rokomet :) še sedaj se spomnim, kako sem kar letela in tekla povsem lahkotno. Kljub temu, da sem imela precej hiter tempo, na koncu nisem bila pretirano utrujena.

S tekom sem spet začela na faksu, vendar sem tekla le spomladi in še to manjše razdalje 2-3km. Resen začetek tekaškega obdobja se je začel decembra 2010, ko sem si kupila Garmin Forerunner 110HR z denarjem, ki sem si ga zaslužila preko študentskega dela. Doma sem samo vprašala za mnenje glede barve, o ceni nisem niti govorila, saj sem vedela, da me bodo začeli prepričevati, da je predrago in da ga ne potrebujem. Nobeden v družini ni športnik in tega pač ne razumejo :)
 Vir: http://www.garmin.si/view_product.php?product=010-00863-13
Na srečo imam na Garmin portalu vso zgodovino, tako da mi bo v pomoč, ko bom to pisala. Decembra 2010 sem začela teči in kombinirala tek s hojo. V februarju 2011 sem prvič pretekla 30 minut brez pavze in naredila cca 4km. Marca in aprila sem precej redno tekla in pretekla največ 6.5km. Konec aprila sem se žal poškodovala in imela povito roko skorajda en mesec, tako da sem lahko začela teči šele v začetku junija. Pridobljena kondicija je seveda izginila in začeti sem morala skorajda znova. A volja in motivacija je bila na višku in sem naslednje mesece pridno trenirala in se pripravljala za prvo tekaško prireditev – Ljubljanski maraton. Tri tedne kasneje sem šla na Tekaški pozdrav jeseni na Krasu. Bila sem v dobri formi in čeprav je bila na Tekaškem pozdravu precej težja proga od Ljubljanskega maratona, sem imela podoben tempo. Marca 2012 sem šla na Kraški maraton in svoj rezultat izboljšala za celih 15 sekund :) seveda sem bila ponosna nase, saj se nisem posebej pripravljala. Takrat sem tudi postavila svoj osebni rekord na 5km.
Vir: http://www.refleks.si/ljubljanski-maraton-2013/; http://www.sport-sezana.com/?stran=preberi&id=27; http://www.kraskimaraton.com/mkm2012/; http://www.skid.si/
Leto 2012 sem tekla predvsem med poletjem, formo sem si vzdrževala tudi z treningi nogometa, a žal je tako, da poškodba na leto more biti. V začetku oktobra sem si zvila gleženj, kar je pomenilo počitek vsaj 2-3 meseca. Z družbo smo se zmenili, da bomo šli na tekaško prireditev Povežimo Soline, ki pride v začetku marca. Leta 2013 (lani) je bila precej mrzla in huda zima pri nas, tako da sem tekla večinoma po asfaltu, saj makadamske poti so bile precej zaledenele in nevarnost poškodb zato ne ravno majhna. Povežimo Soline sem odtekla po mojem mnenju v precej dobrem času, saj sem se aktivno pripravljala le 1.5 meseca. Lani sem tekla bolj kratke razdalje, tako da več kot 5km skorajda nisem tekla. Poleti je spet sledila poškodba – tokrat mi je spodrsnilo na makadamski poti. Od takrat imam malo več težav, saj če tečem po asfaltu me hitreje začne boleti koleno in tudi če ne začnem postopoma, imam probleme z njim. Sedaj pa spet tečem, začela sem počasi in postopoma in bom nadaljevala, takoj ko ozdravim, ker že kar pogrešam tek :)

Moji najboljši časi do sedaj:

-> 2km = 10:21
-> 5km = 26:47
-> 7km = 38:24
-> 10km = 54:30
-> 11km = 1:14:22 (najdaljša razdalja, ki sem jo kdajkoli pretekla)

No to bilo na kratko o mojih dosedanjih tekaških izkušnjih in podvigih. Sedaj je čas, da ponovno pridem v formo, izboljšam svoje osebne rekorde in pretečem v prihodnosti polmaraton in maraton :)

ponedeljek, 14. april 2014

Razmišljanje o prvem četrtetju življenja


Pred več kot dvema mesecema sem praznovala svoj 25 rojstni dan, ki ga nisem preživela tako kot sem si zamislila. Bila sem bolna, ne ravno prešerne volje. Začela sem se razmišljati o dosedanjem življenje in se spraševala vse mogoče stvari. Najbolj me je prizadelo dejstvo, da je šlo zadnjih 4-5 let mimo kot bi mignil, a obenem se nimam s čim pohvaliti, da sem dosegla ali naredila v tem času. Kot bi ostala v 20 letu, vmes bi me zamrznili in se zbudila na 25 rojstni dan – kar boleč občutek, priznam. Diploma me čaka, sem brez službe, brez rednega dohodka. Zdi se mi, da nisem nič napredovala na osebnem in duhovnem področju. Krog prijateljev in znancev s katerimi se družim, se čedalje bolj oža, počnem stvari, ki me ne pretirano veselijo in ni napredka. V glavi imam ogromno ciljev, a nekako ostane le pri tem. Začela sem že precej raznih projektov, tudi v sklopu bloga, ki so se ostali nedokončani.

V zadnjem pol leta je šlo še dodatno precej stvari narobe. Imela sem tudi nesrečo, na srečo le z materialno škodo, a žal je to name vplivalo precej psihično. Vedela sem, da če ne bom nekaj ukrenila, se mi bo zmešalo. Nekako sem se zaposlila z delom doma, okoli hiše in je bilo lažje. Prvi teden niti ne, a sčasoma sem čedalje manj razmišljala o tem, čeprav sem bila dobra šele po kakšnem mesecu in pol. Vendar to ni bila edina stvar, ki je šla narobe. Dejansko vsakič, ko sem se malo dvignila, je prišlo nekaj slabega, kar me je potolklo in sem bila slabe volje, mogoče celo v rahli depresiji. Še vedno je bolj klavrno stanje, da ne govorim o tem, kako mi niha razpoloženje. Počutim se super, ko gre nekaj narobe, pa sem tako obupana kot da bo konec sveta. Danes se je zgodilo nekaj, lahko bi rekla tisti trenutek, ko sem se zavedla, da tako res ne bo šlo več in moram vzeti življenje v svoje roke. Ni enostavno začeti gradit prave temelje pri teh letih, ko imaš že nekako izoblikovan karakter in mišljenje, a pravijo, da le sam sebe lahko spremeniš, drugega ne moreš. Mogoče tudi zaradi tega, ker imam tako mišljenje, določene stvari vidim popačene in se sploh ne zavedam, da me imajo nekateri res radi in ne vidijo v meni človeka, ki bi povzročal same težave, ampak dobro punco.

Res si želim živeti tako kot si sama želim ali vsaj približno tako. Vem, da nikoli ne bo popolno, ampak če bom že počela samo nekaj stvari, ki me veselijo, bo tudi to vplivalo na boljše moje počutje. Vem, da bo potrebnega ogromnega truda, zato sem najbrž zavlačevala s tem toliko časa, ampak ko enkrat vidiš, da nimaš kaj izgubiti in vidiš, da to ni življenje, ki ga želiš živeti, je malo lažje. Težka bo se znebiti vse »navlake« v svojem življenju, se naučiti poslušati samo sebe ter se naučiti in spremeniti, kar si želim. 

Ko sem začela gledati razne motivacijske zgodbe, brati knjige o tem in ko vidiš, da nekdo zmore in mu je uspelo, si misliš, da lahko tudi tebi uspe. Po naravi sem bila vedno optimistka, zadnje leto se je to spremenilo v totalno pesimistko, sedaj pa mislim, da počasi stopam na realno pot in se zavedam, da brez truda, vztrajnosti in volje ne bo nič. Toda, ko vidiš, da nekdo res verjame vate (to sem spoznala šele danes), je lažje.. imaš vsaj upanje, da ti bo uspelo in če bo šlo kaj narobe, podporo, da spet ne obupaš.

Ne vem točno zakaj sem se odločila pisati javno o tem, ampak nekako sem čutila, da to moram narediti.

sreda, 09. april 2014

6. tekaški trening

Ni mi čisto jasno, zakaj sem zbolela v ponedeljek, a na srečo sem danes že precej dobro in zato sem se odpravila na tek, čeprav je bilo v planu, da bom šla včeraj :) že res, da je pomlad in so temperature blizu 20 stopinj, ampak na momente se mi je zdelo, da je še bolj toplo, pa še sonce mi je pustilo malo sledi na obrazu. Drugič si moram obvezno nanesti sončno kremo na obraz, ker res ne bi rada, da me zapeče, saj se mi zdi, da potem zgledam prav starikavo :/

Ta teden začenjam s 3-kilometrsko razdaljo. Cilj je še vedno teči po makadamskih in gozdnih poteh, saj se asfalta raje izogibam. Pot je precej razgibana, ampak tako pač je pri nas naokoli. Dokler tečeš 2-4km je precej vzponov in spustov in zato kar mučno, če si (ponovni) začetnik.
 
Povprečni srčni utrip se je gibal med 162 - 169 utripov/minuto, povprečna hitrost teka pa je bila 8.24km/h.
 
Vesela sem, ker že opažam majhen napredek na telesu in videz bolj čvrstih nog pa čeprav je za mano le 6 treningov. Je pa res, da pazim tudi na prehrano, se ne prenažiram in imam 4-6 obrokov ter skušam spiti vsaj 1l vode ali nesladkanega čaja, kar se kaže predvsem na bolj ravnem trebuhu :) razlika v kg je minimalna - 0.5kg odkar tečem, pazim na količino obrokov in tekočine, a na oblačilih se mi že pozna, kar je le dodatna motivacija, da nadaljujem v tem slogu naprej :) jeeej pa končno sem prišla spet pod 57kg :D

nedelja, 06. april 2014

5. tekaški trening

Zjutraj sem se današnjega teka precej veselila, a potem je tako naneslo, da sem morala narediti par stvari, ki niso bile v planu in mi je volja upadla. Nekajkrat sem si sama pri sebi rekla, da res moram it, če ne drugega zato, da bom lahko na blogu o tem pisala in zgleda, da je to pomagalo :) Preoblekla sem se, obula tekaške copate in odšla na zrak. Po petih minutah sem bila prav vesela, da sem se prisilila, čeprav sem imela malo težke noge in se mi je zdelo, da sem bolj zadihana kot pretekle treninge.
 

Pot je bila ista kot prejšnje treninge, le zadnji del poti sem malo skrajšala, ker sem se bala, da me bo preveč prepihalo. Kljub 20 stopinjam ni bilo tako zelo toplo, ker je pihalo.
Tokrat je bil utrip malenkost višji in sicer med 163 - 173 utripov/minuto, povprečna hitrost teka pa 8.23km/h. 
Včeraj sem si naredila okviren plan in se odločila, da bom imela 5 treningov z isto kilometrino in nato povečala razdaljo za 1km. Upam, da se mi bo ta metoda dobro obnesla in ne bo preveč zame. Tako, da drugi teden začnem s 3km. Me je že mikalo, da bi danes podaljšala progo, ampak sem se odločila, da se bom raje držala prvotnega plana :)