ponedeljek, 02. december 2013

Ko veš, da je čas za spremembe, a nekako ne izbereš poguma za to...

Pretekli teden so se dogajale različne stvari, ki so mi dale misliti. Ko sem zasledila spodnjo sliko na Facebooku, mi je dala misliti in sem se odločila, da bom o tem spregovorila, ker mi bo mogoče lažje, če dam to iz sebe. 
                         Vir: http://www.anonymousartofrevolution.com/2012/08/never-give-up-go-over-go-under-go.html
Kar naekrat se mi je zdel cilj skrbeti za svojo postavo in se zdravo prehranjevati nepomemben (prejšnji teden sem se bolj malo rekreirala, prehranjevala obupno - ugotavljam, da sem tudi čustven jedec, a o tem kdaj drugič), saj se je bolečina preveč dotaknila mojega srca. Sprašujem se, kako je to mogoče, da veš, da ti nekaj ne korist in ne pelje nikamor, a vseeno vztrajaš pri tem in se nekako bojiš vsaj iz trenutne "cone udobja". Veš, da bi moral narediti korak naprej, a ne zbereš poguma za to. V glavi si postaviš, kako hočeš speljati stvari in kako boš speljal pogovor na to temo, a ko prideš pred osebo zablokiraš in besede nočejo in nočejo iz tebe, le majhne solzice se kažejo. Sprašujem se, ali bom le zbrala dovolj poguma in se soočila s tem ali bom čakala, da drugi vodijo moje življenje kot se njim zdi in jim ustreza? Nikoli si ne bi mislila, da me bodo kdaj čustva (ali mogoče le navezanost) tako ovirala, saj sem sama sebe imela vedno za bolj razumski tip človeka, srce pa je imela bolj postrano vlogo, sploh pri ljudeh, ki mi niso predstavljali družine.
Ne vem, kako bom speljala, vem le, da ne smem obupati, če mi prvič ni uspelo, niti drugič ne, mogoče mi bo pa tretjič ali četrtič ali n-tič in bom speljala svoje življenje na pravo pot in postala bolj srečna kot sem. Zavedam se, da na vse ne morem vplivati, a boleče je dejstvo, da na nekatere stvari bi lahko, a me nekaj ovira pri tem, da mi ne uspe. Bolj ko bom zavlačevala, težje bo, zato se moram nekako pripraviti do tega, da premagam strah in se soočim s stvarmi, ki me mučijo. Kako mi bo to uspelo, ne vem, a nekako upam, da mi bo! Upam, da bom zbrala dovolj poguma in naredila, kar bi bilo zame najboljše ter zaživela lepše življenje in si ga ne samo še bolj zakomplicirala po nepotrebnem...

6 komentarjev:

  1. Never give up, great things take time (: !

    OdgovoriIzbriši
  2. Te razumem in lahko rečem, samo glavo gor in veliko uspehov.. iz srca.. In brez upam... Kdo pa bo namesto tebe zbral pogum in naredil iz tvojega življenja najboljše in zaživel lepše življenje? Samo ti lahko.! Namesto upam, BOM.! (:

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Imaš čisto prav in nekako bom morala zbrati pogum in narediti, kar moram. Želim si, da bom kmalu zbrala pogum in spremenila stvari, ne le sanjala in upala o tem. Res hvala za spodbudne besede :)

      Izbriši
  3. Pusti strah, verjamem, da ga lahko premagaš! Želim ti veliko poguma in sreče!<3

    OdgovoriIzbriši