2. tekaški trening

Danes sem opravila drugi tekaški trening, čeprav sem planirala, da ga bom med vikendom, toda iz tega potem ni bilo nič. V soboto ni bilo cel dan na spregled našega mucota in sem bila vsa žalostna in brez volje do vsega, ker ponavadi je vedno prišel na dvorišče zjutraj ali vsaj popoldne. Usoda je hotela, da sem ga videla na sosedovem dvorišču, kako se podi za mucami in takoj bila boljše volje, saj sem bila res v strahu, da se mu je kaj zgodilo. No, včeraj pa sem bila preveč utrujena od žuranja, zato tudi bolj ležerno preživela dan in tekaški trening raje prestavila na danes.

Ob 8h zjutraj je bilo res prijetnih 10 stopinj celzija in sončno vreme z malenkost vetra. Bistveno boljše kot zadnjič, ko je precej pihalo in na momente prav zeblo. Šla sem po isti poti kot zadnjič in naredila ravno tako 3x800m z vmesno cca 75 sekundno pavzo. Na koncu sem namesto "stop" pritisnila krog, ampak na srečo sem se tega hitro zavedla in ustavila štoparico.

Povprečni srčni utrip pri teku je bil višji kot zadnjič in se je gibal med 160 - 166 udarci/minuto, povprečna hitrost teka pa je bila 8.11km/h. Tudi tokrat sem se ogrela samo s 5-minutno hojo, čeprav razmišljam o tem, da bi bilo pametno vključiti tudi kakšne vaje v ogrevanje, da si ne bom pretegnila katere mišice po nepotrebnem.

Tokrat je bilo že malenkost lažje teči, čeprav pri vzponih se precej pozna, da sem brez kondicije, ker včasih sem kar "letela", sedaj pa postanejo "težke" noge in se mi srčni utrip hitro dvigne nad 175 utripov/minuto. Komaj čakam, da tega ne bo več, ker ni ga boljšega občutka od tega, da prideš na vrh vzpona in nisi pretirano uničen :)

1. tekaški trening

Že kar nekaj časa si želim, da bi končno vodila svoj tekaški dnevnik in odločila sem se, da ga bom delila z vami. Kar se tiče tekaških podvigov je bila zame zima precej mirna, saj sem opazila, da sem v zadnjem letu postala veliko bolj "zmrzljiv" človek in me hitro zazebe ne glede na to, koliko se oblečem. Mogoče je to tudi zato, ker nisem bila tako športno aktivna, saj pred leti nisem imela problemov s tem.

Včeraj sem zasledila na facebook pod aktivna.si spodnjo sliko in odločila sem se, da nimam več kaj zavlačevati in je čas, da se spravim v pogon.

Spomlad je zame skoraj idealni čas za tek in nabiranje kondicije, ker temperature niso tako visoke, a tudi ne pretirano nizke.

Danes sem se odpravila na svoj prvi spomladanski tek in ga odpravila precej zadovoljivo, čeprav me je med potjo ob spominu na predlansko formo kar malo stisnilo, ampak nekje je treba začeti. Letos sem tekla le dvakrat, zato sem se odločila, da bom začela postopoma in ne pretiravala, saj sem imela pred kratkim probleme s bolečinami v kolenih zaradi vadbe Brazil Butt Lift.

Zunaj je bilo 9 stopinj celzija, vendar kljub soncu ni bilo toplo, saj je precej pihalo. Oblekla sem tekaška oblačila (dolge hlače, kratko majico, dolgo majico, nogavice, "buff" in naušnike), si nadela merilnik srčnega utripa in uro Garmin, ki me spremlja že 3.5leta pri rekreaciji. Izbrala sem si malo razgibano makedamsko pot v gozdu in naredila intervale 3x800m z vmesno 60-90 sekundno pavzo, da mi je utrip malo upadel. 

Srčni utrip sem skušala držati pod 170 udarcev/minuto, večinoma se mi je gibal med 150 - 165. Ogrela sem se s 5-minutno hojo in na koncu še 5 minut hodila za ohladitev. Pri teku sem imela povprečno hitrost 7,87km/h.

Če pomislim, da sem včasih tekla precej lahkotno, danes nisem imela tega občutka, ampak se zavedam, da bo za to potreben čas in ko bom prišla do tega, bo res super. Do takrat pa se bom poskušala veseliti vsakega napredka, ki ga bom dosegla.

Bolje živeti

Pred dvema tednoma sem pospravljala po mamini sobi in naletela na stare revije. Odločila sem se, da jih ne bom kar zavrgla, ampak prej preletela in prebrala, kar mi bo zanimivo. Naletela sem na ta članek, ki je bil objavljen v glasilu Sončnica - bilten Zveze društvo bolnikov z osteoporozo Slovenije. Nisem prepričana, ampak mislim da je bila izdaja septembra 2006. Ker se mi je zdel zanimiv, sem se odločila, da ga delim z vami.

Paradoks našega časa skozi zgodovino je, da imamo boljše zgradbe, a slabše živce, širše ceste, a ožje gledišče.

Potrošimo več, a imamo manj, kupujemo več, a uživamo manj. Imamo večje hiše in manjše družine, več ugodnosti, a manj časa.

Imamo več diplom, a manj razuma, več znanja, a manj razsodnosti. Več strokovnjakov, a kljub temu več problemov, več medicine, a manj znanja.

Pijemo preveč, kadimo preveč, trošimo nesmotrno, smejemo se premalo, vozimo prehitro, preveč se jezimo, prepozno ležemo, vstajamo preveč utrujeni, beremo premalo, gledamo preveč televizije in molimo poredko.

Pomnožili smo naše imetje, a zmanjšali svoje vrednosti.

Govorimo preveč, ljubimo poredko, sovražimo prepogosto.

Naučili smo se, kako preživeti, ne pa, kako živeti. Dodali smo leta življenju, ne pa življenja letom. Prišli smo vse do Meseca in nazaj, a težko nam je iti čez cesto, da bi spoznali novega soseda. Osvojili smo zunanji prostor, ne pa tudi notranjega. Napravili smo velike stvari, ne pa tudi boljših stvari.

Očistili smo zrak, a onesnažili dušo. Obvladamo atom, ne pa tudi svojih predsodkov. Pišemo več, a se naučimo manj. Planiramo več, a dosežemo manj.

Naučili smo se hiteti, a ne tudi čakati. Gradimo večje računalnike, ki vsebujejo več informacij, ki proizvajajo več kopij kot kdaj koli, a mi komuniciramo vse manj in manj.

To so časi hitre prehrane, a počasne prebave, velikih ljudi in majhnih karakterjev, hitrih zaslužkov in plitkih odnosov. To so dnevi dveh plač, a pogostejših ločitev, luksuznih hiš, a uničenih domov. To so dnevi hitrih potovanj, večkratnih plenic, moralnosti, ki se lahko zavrže, enodnevnih predstav, pretežkih teles.

To je čas, ko je veliko tega v izložbi, a ničesar v skladišču. Čas, ko vam tehnologija lahko prinese to pismo, in čas, ko lahko izberete, ali ga boste delili še s kom ali samo izbrisali.

Pomnite: preživite nekaj časa z vam dragimi, ker oni ne bodo tu večno.

Pomnite: recite kakšno prijazno besedo tistemu, ki vas gleda s strahospoštovanjem, ker bo ta majhna oseba skoraj odrasla in odšla.

Spomnite se, da daste topel objem tistemu zraven vas, ker je to edino imetje, ki ga lahko daste s svojim srcem, a ne stane niti pare.

Spomite se, da rečete "Ljubim te" svojemu partnerju in vašim ljubljenim ... in pri tem je najpomembnejše, da tako res mislite. Poljub in objem bosta zacelila rano, ko bosta prišla globodo iz vas. Spomite se, da se držite za roke in cenite trenutke, ker nekega dne ta oseba ne bo več tu. Dajte čas ljubezni, dajte čas pogovoru in dajte čas dejanju vaših dragocenih misli z drugimi.

Zdravko Zore

Meni je dalo kar malo misliti, kaj pa vam? :)